tyschew

EXIT – pod črto (po tej objavi ne smaram več z Exitom, to sem še moral spravit iz sistema)

4 dni, cca. 2oo.ooo tisoč ljudi, več kot 5oo izvajalcev, več kot 2o odrov¹, hektolitri (precej vodenega) piva, 35 – 4o ton smeti, 2ok angležev (to, da se angleži pojavljajo za smetmi, je zgolj naključje), še nekaj tisoč ostalih turistov, milijoni dinarjev, 1.5oo varnostnikov, 1o let, na trdnjavi stari 5oo in še nekaj let…

Oh, da ne pozabim, približno 6oo km do Novega Sada, 9 ur vožnje z avtobusom (normalno), 13 ur, če potuješ s kolegom, ki poskuša prečkati srbsko mejo s pasošem, ki mu je potekel 3 leta nazaj in si po sili razmer potem prisiljen delati krog do Beograda in potem do Novega Sada…

16o Srbskih Dinarjev (RSD) pivo na trdnjavi, od 55 – 75 v trgovinah (odvisno od proizvjalca in trgovine), 45 v flaši. 2oo RSD kos pice na trdnjavi, 8o RSD (ali nekaj takega) energijska pijača v trgovini. In 85 RSD za 1 EUR.
4o.ooo ljudi na koncertu Moby-a, še nekaj tisoč več na Prodigy-ih, vsaj toliko njih od 5 do 8 ure zjutraj v Dance Areni…

Vse to je Exit festival.

Ko se prvič odpravljaš na Exit, te pravzaprav nič ne more v popolnosti pripraviti na to, kar boš doživel, ko boš enkrat na prizorišču. Besede so premalo, da bi lahko zajele vzdušje, dobre občutke in splošni pozitivni vibe celotne prireditve.

Človek bi v taki gneči pričakoval množico pretepov in izgredov ostalih vrst, vendar vse skupaj poteka kot na nekakšni kulturni prireditvi. Če odštejemo glasbo, ki iz zvočnikov udriha po mimoidočih na vsakem koraku, saj se je praktično nemogoče izogniti odrom, ki so posejani po celotni trdnjavi.

Dobro, verjetno ima nekaj besede pri tem tudi 1.5oo varnostnikov in dobršnje število policistov, katerih prisotnosti se ni dalo spregledati.

Kontrola na vhodih je bila vse štiri dni tekoča, nisem doživel nekih hujših čakalnih vrst ali rigoroznih pregledov… kdo ve, morda zato, ker izgledam normalen. Prijateljico, oblečeno v bolj žive barve, so konstantno podrobno pregledovali… vsebino torbice in te stvari, za nameček pa je za zaključek vedno dobila vprašanje, če je prepričana, da nima s seboj kakšnih tablet. Hja, retorično vprašanje.

Varnostni organi niso spregledali 666g marihuane, 1.725 tablet ekstazija, 31g kokaina, 275g amfetaminov, 331 raznih tablet (nekatere tablete se kombinirajo za efekt podoben drogam – ali boljši hehe… ali pa z drogami za uber urnebes), 53 tramalov, 10,4g hašiša, 9,1g heroina, sedem tablet LSD-ja, dva metadona in 43g neznane praškaste substance, kar izhaja iz uradnega poročila novosadske policije.

Seveda je veliko več ljudem uspelo drogo/e pretihotapiti na prireditev, vendar se je nasploh med domačini šušljalo, da velja med organizatorji, varnostniki in policijo nekakšen tihi dogovor, da pregledi ne bodo tako temeljiti, kot bi lahko bili, saj predvsem v očeh tujcev ne bi radi dobili etikete Gestapo Festival ali kaj podobnega.

In res v povezavi z drogo ni bilo večjih ekscesov oziroma se o njih ni toliko govorilo. In sam definitivno zaenkrat preveč govorim o drogah v povezavi s festivalom, vendar me je začudilo dejstvo, da je v Srbiji veliko ljudi ki smatrajo, da gre pri Exitu za narkomanski festival, kjer se masovno druži nadrogirana mladina in so škodljivi sebi, okolju in bla bla bla. Tipični zategnjenci, ki tam gledajo TV Pink, DM SAT, Hayat TV, Zvezde Granda, Mjenjam Ženu, Sve za Ljubav in podobne kretenizme in orgazmirajo na turbofolk in jim je celotna Exit scena alter in tako kužna kot nekaterim Metelkova.

Saj veste, v Sloveniji bi bila to tista demografska grupa, katere pripadniki redno hodijo darovat k mašam, ker se bojijo da bi po smrti odšli v pekel (kar so verjetno tekom življenja zaslužili z obrekovanjem, lažmi in podobnimi grehi), poslušajo Radio Ognjišče in gledajo Golica TV, volijo SDS in tako naprej. Ali pa tisti, ki v Sloveniji gledajo TV Pink, DM SAT, Hayat TV, Zvezde Granda, Mjenjam Ženu, Sve za Ljubav in podobne kretenizme in svršavajo na turbofolk in jim je celotna Exit scena alter in tako kužna kot Metelkova v Sloveniji.

Hvala bogu takih zakompleksancev v bližini Exita osebno ne srečaš.

Nasploh so ljudje v Novem Sadu tipično balkansko gostoljubni in tudi iznajdljivi.

Ko prečkaš Donavo na poti proti trdnjavi, je na mostu na obeh straneh ceste malo morje ljudi z večjimi in manjšimi plastičnimi, kovinskimi in kaj vem, morda tudi lesenimi posodami, napolnjenimi s pivom, energetskimi napitki (predvsem Guarano) in kockami ledu, ki so tako ogromne da jih verjetno pridobivajo s kakega ledenika na Donavi ali nekaj. Fakin ledene kocke velikosti avtobusa. Dobro, pretiravam. Velikosti 3 mesečnega dojenčka. Velike ledene kocke, eno lahko verjetno ližeš dva dni, nato pa plavaš v vodi ki ostane. Cene pa seveda primerno navite. Cenejše kot na festivalu samem, a dražje kot v trgovini.

Pa dekleta z improviziranimi pladnji iz stiroporja, v katerih so luknjice za epruvetke, v katerih imajo razne vrste rakije oziroma šnopsa… medovača, kajsijevača… tekile in samo kaj ne. 2oo Dinara, 2oo Dinara.

Vse poti, ki vodijo z mosta do vhoda na festival, so polne trgovcev. Bližje ko si trdnjavi, več je stojnic. Z še več alkohola, s čevapi, pleskavicami in ostalo domačo kulinariko, 4o+ let stari prodajalci poskušajo pokazati, da so eno s festivalom in nažigajo elektroniko (če ne nažigajo Bjelo Dugme ali pa kakšne orto narodne glasbe) iz svojih hi-fi sistemov za 5o EUR ali manj…

VIDEO UTRINKI S FESTIVALA EXIT ‘o9 in OKOLICE by SMETNJAK CREW (fakin fenomenalen video)

In seveda letos vseprisotne maske za preventivo pred prašičjo gripo oz. “meksičkim gripom”, po nijhovo… Maska 5o Dinara, maska 5o Dinara, dvije maske 5o Dinara… Modni hit festivala skozi vse štiri dni. Bolj slaba preventiva, vendar vsekakor popestritev. Sploh ko si tako pijan, da pozabiš, da imaš čez usta in nos navlečeno masko in hočeš narediti res globok požirek piva, ki ti namesto v ustih pristane na majici in se nekako prebije do popka. Super. Jebem ti masko.

Glasba je neoporečna. Za vsakogar se najde nekaj, vsak dan festivala. Lahko si splaniraš ure, odre, skupine, lahko pa se samo odpraviš na vandranje in ostaneš tam, kjer se počutiš dobro.

Ena izmed boljših scen je Silent Disco. Nahajal se je desno od nekega mosta, ki sva ga prečkala s kolegom in opazila sva da veliko ljudi opazuje nekaj spodaj. Prebijeva se v prvo vrsto in nemo opazujeva dogajanje.

V prostoru popolna tišina (dobro, razen glasbe ki se sliši s sosednjega odra, ki se nahaja levo od mosta), spodaj pa divje skače nekih 3oo ljudi z rumenimi slušalkami na ušesih. Zadeva deluje malo nepovezano in zanimalo me je, ali vsak posluša svojo glasbo, ali vsi poslušajo isto stvar. Seveda sem na malo neumno zastavljeno vprašanje dobil odgovor da seveda da vsak posluša svojo glasbo, vendar isto stvar kot ostali. Zaradi slušalk pa to. Note to myself – vprašanja postavljaj, ko si trezen. Je pa res, da me je težko oz. težje znervirati, ko sem pijan.

SILENT DISCO @ Exit 2oo9

Na participacijo v Silent discu nisem čakal, zanimanje je bilo namreč veliko in na slušalke si lahko čakal tudi po 1o minut. Prekleti Silent disco đankiji, niso se hoteli odreči užitkom. Prasice sebične. Kaj pa mi, turisti?! Da da, ko jebe turiste.

Največji atrakciji festivala sta seveda Main stage in Dance arena. Na main stage-u se odvijajo največji koncerti tam nekje do dveh, treh, štirih, petih ali kaj vem do kdaj – največkrat do nekih dveh, pol treh – nato pa se večina obiskovalcev preseli v Dance areno, kjer se festival vsak dan zaključi okrog 8 ure zjutraj.

Na obe prizorišči gre očitno lahko 4o.ooo ljudi (main stage: Moby, dance arena: vsako jutro) ali pa še nekaj tisoč več (main stage: Prodigy, dance arena: vsako jutro), kar je kar nekaj ljudi, če vzamemo v obzir, da je bilo na Siddharti po poročanju medijev 3o.ooo ljudi – in če ste bili tam, poznate občutek, če ne… ste pa videli posnetke, občutka pa ne morete poznati, dokler niste del tega.

Na ostalih, manjših odrih so se dajale priložnosti nekaterim domačim izvajalcem in svetovno manj znanim skupinam, ki pa po kvaliteti ne zaostajajo veliko… Fusion stage, ki naj bi bil tretji največji oder na festivalu, se zdi v primerjavi z Main stageom zelo majhen, na njem pa imena kot so Majke, Partibrejkers, Repetitor, Delinquent Habits, Dubioza Kolektiv, Hladno Pivo, Elemental, Elvis Jackson, Marchelo, Mando Diao…

Ostala prizorišča so še manjša, vendar dovolj prostorna, občutek na teh manjših prizoriščih pa je bil vsaj meni osebno boljši, bolj domač, intimen, če hočete. To so odri tipa Suba Stage (poimenovan po “jednom od najpriznatijih svetskih umetnika koji je potekao iz Novog Sada, producentu, kompozitoru, multiinstrumentalisti i istraživaču, Mitru Subotići Subi”), Battery stage ali recimo Happy Novi Sad stage, za katerega sem slišal, da je bil izjemen vse štiri dni festivala, pa vendar sem mu bil najbližje tretji dan zjutraj, ko smo se na vhodu obrnili, ker je bila gneča prevelika. To bi mi lahko dalo misliti o žuru tam, vendar nisem bil dovolj pameten, da bi šel četrti dan pogledat. Tipičen jaz.

Sicer pa festival nažalost ne poteka 24 ur, tako da od 8 do 17 ure pospravijo in pripravijo prizorišče na nov dan, nam turistom pa preostane vandranje po Novem Sadu – v iskanju dobrih restavracij, hudih lounge kafičev, lokalnih znamenitosti ali pa poti nazaj do hostla, ker si se izgubil.

Lahko pa piješ, piješ, piješ in piješ še malo več, vmes kadiš travo, šmrkaš ali pa poizveduješ, kje se dobijo gobice ali pa LSD kar sam pride do tebe, vendar ga potem ne kupiš, ker je prijatelj bolj pameten in odgovoren kot ti. Tudi ko je pijan.

Nato je festivala konec in si vsaj dva dni depresiven, ker so spomini tako živi, naslednji festival pa eno leto oddaljen, od tega večinoma delovnih dni. Ljubljana se ti zdi nekam tesna, potem ko si enkrat videl Novi Sad, ljudje v Sloveniji, ki jih ne poznaš, pa se zdijo kot prazne lupine brez duše in nekega življenjskega elana.

Morda zaradi festivala in vsega dogajanja, uživanja, živosti, norosti vsega v povezavi z njim, morda pa je to prava slika, le da se tega ne zaveš, dokler ne odideš nekam in potem prideš nazaj.

Kakorkoli, Exit festival je ČUDOVITA zadeva. Če bog obstaja, potem je moral sodelovati pri nastanku Exita (zagotovo pa si za nastanek festivala z lahkoto več zaslug kot vsemogočni bog lasti pokojni Slobodan Milošević – festival se je rodil iz kljubovanja njegovemu režimu) ali pa si ga je vsaj prišel ogledat in potem ugotovil, da se bo vračal vsako leto, dokler mu ne dopizdi. Kot jaz. Vidimo na Exitu 2o1o, fakerji.

&spades &spades &spades